Prisrčen pozdrav!
Pretekli teden sem veliko razmišljala o temah, ki bi vam, bralcem, lahko bile zanimive. Brskala sem po spletu in kravžljala možgančke, na koncu pa se odločila, da z vami delim temo, ki je tudi mene v življenju zelo zaznamovala.
Veliko let sem se spopadala z nesprejemanjem lastnega glasu in nesprejemanjem sebe, posledično pa se nisem počutila sprejeta tudi s strani svoje okolice (družine, sošolcev, tudi prijateljev). Pa če ostanemo pri glasu – zven mojega glasu mi enostavno ni bil všeč. Kadarkoli sem slišala posnetke svojih nastopov sem se zgražala. Čutila sem, da ne pojem avtentično in svobodno. Vedno sem imela nek cmok v grlu. Pa tako sem si želela peti. Globoko v sebi sem vedno čutila da zmorem, a vsi moji poskusi petja so bili…. no, poskusi. Več let sem obiskovala ure petja, a napredka enostavno ni bilo. Prvih nekaj let sem z zanosom vadila in se trudila, napredek pa je bil res minimalen. Sošolci v glasbeni šoli so lepo napredovali, udeleževali so se tekmovanj, sama pa sem ostala nekje v ozadju. Počasi sem začela izgubljati voljo in glasovno stagnirala. Trajalo je več let preden sem dojela, kako globoko je moj notranji svet povezan z mojim glasom. Kako moj glas v resnici izraža vse moje travme in bolečine. Dojela sem, da zvenim zadržano, ker sem bila potlačena in zatrta, ker v otroštvu nisem razvila ljubezni in zdravega odnosa do sebe, posledično pa mi je krepko primanjkovalo samozavesti. Če sem želela zaceliti svoj glas, sem morala najprej zaceliti sebe. In tako se je, z željo po avtentičnem izražanju, začela moja pot raziskovanja in poglabljanja vase. Vsak majhen premik naprej se odraža na zvenu mojega glasu. Ko razrešim travmo iz preteklosti, tudi glasovno napredujem. Zvenim bolj avtentično in enostavno boljše, ob tem pa se bolje tudi počutim. Svoj glas sem sčasoma sprejela. Sprejela sem tudi sebe in sedaj se sprejeto počutim tudi v svojem okolju. Na moji poti transformacije igra moj glas ključno vlogo. Je nosilec sprememb, hkrati pa tudi diganostični pokazatelj, ki mi s svojim zvenom vedno daje informacije o mojem stanju in počutju.
Glas vsakega posameznika je globoko povezan z njegovim notranjim svetom. Prav zato rečem, da je naš glas naša osebna izkanica. V vsakem trenutku izraža naše stanje in počutje, v njegovem zvenu pa slišimo vse naše pretekle življenske izkušnje (pozitivne in negativne). Ko začnemo celiti svoje rane, stopimo na pot avtentičnega izražanja. Sam zven pa ni dovolj. Potrebno je tudi slišati, da se lahko ustrezno odzovemo. A to je že druga tema. O tej morda nekaj več prihodnjič.
Toliko za danes 🙂 .
Se beremo!
Blažka