Prisrčen pozdrav!
Današnji zapis je navdahnila moja učenka, ki je potarnala o slabi izkušnji, ki jo je doživela pri pevskem zboru. Učenke in njene izkušnje sicer ne želim javno izpostavljati, a me je spomnila na nekaj, kar sem doživela oz. v preteklosti opazila tudi sama.
V osnovni šoli sem prepevala tako v otroškem, kot v mladinskem pevskem zboru. Imela sem kar dober posluh, tudi pela sem solidno in načeloma nisem imela težav. Učiteljico sem imela rada. Zahtevala je določene rezultate in kot zbor smo se vedno dobro odrezali. Je pa njena zahteva po visokem umetniškem nivoju imela tudi svojo ceno. Občasno so se nam pridružili novi učenci, ki morda niso bili pevsko tako dobro podkovani. Kljub temu, da so redno hodili na vaje in se naučili pesmi, jim je učiteljica pred nastopom naročila, naj na nastopu le odpirajo usta (običajno je to storila pred celim zborom). Večino je to tako prizadelo, da so se izpisali in se zboru nikoli več niso pridružili. Danes razmišljam o tem, ali je res vredno na račun umetniške perfekcije utišati nedolžen otroški glas – včasih za vselej. Ali je popolni nastop res pomembnejši od otrokovega veselja? Nenazadnje ne govorimo o profesonalnem pevskem zboru, ampak o obšolski dejavnosti, ki jo ponujajo osnovne šole. O dejavnosti, ki bi morala biti na voljo vsem. Prav tako težko prezrem občutek sramu, ki ga učenec doživi, ko je tako izpostavljen pred celotnim zborom. Kako se počuti učenec, ki po učiteljevih besedah “ni dovolj dober, da bi nastopal”? Naš glas je del naše identitete, njegov zven pa v tem primeru naj ne bi bil “dovolj lep” za javnost. Sporočilo, ki ga med vrsticam dobi na tak način izpostavljen učenec, velikokrat vodi v utišanost. Sicer razumem tudi vidik učiteljev. Vsak učitelj/zborovodja se želi s svojim zborom predstaviti v najboljši možni luči, saj je to odraz kvalitete njegovega dela. Poleg tega so v zboru tudi učenci, ki so sposobni delati na visokem nivoju in se s tem tudi njim omogoča napredek.
Kako torej najti ravnovesje med umetniško izpopolnjenostjo in pravično obravnavo vseh učencev? Na to vprašanje verjetno ni enoznačnega odgovora, saj je potrebno razmisliti o vsakem primeru posebej. Vsekakor pa je potrebna velika mera empatije na strani učitelja, da lahko otroka na sočuten način vključi v skupino in mu omogoči čim bolj enakopravno sodelovanje v zboru. Kot terapevtka vedno razmišljam o vseh mogočih situacijah in posameznikih, ki so mene, moje kliente ali moje učence utišali, nam “vzeli” glasove ali jih potlačili. Razmišljam o delu, ki je potrebno, da naše glasove ponovno najdemo in jim vrnemo avtentičen izraz. Razmišljam o poti, ki sem jo morala sama prehoditi, da sem lahko danes tu, kjer sem. Na tem mestu se poraja tudi vprašanje o vlogi terapevta pri iskanju posameznikovega avtentičnega vokalnega izraza. Kot umetnostna terapevtka v začetni fazi vedno najprej poskrbim za občutek varnosti mojih klientov. Z njimi začnem graditi zaupen odnos v varnem okolju, kjer se počutijo dovolj sprejete, da se lahko izrazijo. Začetna faza traja različno dolgo. Nekateri se dovolj varno počutijo že po nekaj srečanjih, nekateri pa potrebujejo nekoliko več časa. V naslednji fazi se lotimo dela na glasu in z glasom. Raziskujemo njegove razsežnosti, lastnosti in različne kvalitete (glasnost, višina, uporaba različnih registrov, količina zraka v glasu, zastavek,…), pri tem pa opazujemo občutke, spomine, čustva, ki se med petjem porajajo. Uporabljamo različne metode: petje izbranih pesmi, improvizacijo, pisanje besedil, dihalne vaje, osnove vokalne tehnike, igranje na inštrumente, po potrebi vključimo tudi likovne, dramske ali plesno-gibalne elemente. Z omenjenimi intervencijami se počasi glasovno odpiramo. Sproti analiziramo in reflektiramo naše delo, ko dosežemo mejnik, pa se ozremo nazaj in pogledamo pot, ki smo jo skupaj prehodili. Ta pot iz utišanosti je včasih lahko zelo dolga, a jo je vredno prehoditi. Ko najdeš svoj glas, namreč najdeš tudi sebe. Hvaležna sem, da lahko na tej poti spremljam svoje učence in kliente.
Da se vrnem na začetek. Moja učenka je sicer imela nekoliko drugačno izkušnjo, a ji je vseeno vzela voljo do petja. Otrok in odraslih s podobnimi izkušnjami je žal presenetljivo veliko. Na drugi strani so odlični pedagogi, ki so nas ogromno naučili (kot npr. tudi moja učiteljica/zborovodja), a tudi oni so le ljudje, ki delajo napake. Morda bi se kolektivno morali bolj zavedati krhkosti naših glasov. Zavedati bi se morali, da preko glasu vstopamo v svoj notranji svet, hkrati pa preko njega svoj notranji svet odpiramo tudi navzven. Vsaka opazka, povezana z našim glasom, nas lahko globoko prizadane, glas pa potisne v brezno, iz katerega ga včasih težko izvlečemo.
Učenki sem ob koncu najine ure rekla, naj ji takšna izkušnja ne vzame volje do petja. Objela sem jo in obljubila, da ji bom pomagala. Da bova “vse zrihtali”.
Vedno bolj se zavedam povezanosti med pedagoškim in terapevtskim procesom, ki pri petju velikokrat potekata vzporedno. O razlikah in vzporednicah med učenjem petja in petja v terapiji bom več napisala prihodnjič. Do takrat pa….
Se beremo 🙂 !
Blažka