Prisrčen pozdrav!
Tokratni zapis je nadaljevanje miselnega toka, ki se je sprožil že med pisanjem prejšnjega zapisa in čutim, da ga moram pripeljati do konca. Vse bolj se namreč zavedam tesne povezanosti med pedagoškim in terapevtskim procesom pri petju in izražanju z glasom. Kako omenjena procesa pogosto potekata vzporedno, kako eden neločljivo posega na področje drugega in obratno.
V teoriji gre sicer za dve popolnoma različni področji. Da nekoliko poenostavim – v pedagoškem procesu se učimo pravilnega igranja na inštrument. Učimo se pravilne tehnike, vadimo lestvice, učimo se pravilne interpretacije skladb itd. Tako se tudi pri pouku petja se ukvarjamo s pravilnim dihanjem, tehniko, upevalnimi vajami, interpretacijo besedila in melodije,… V glasbeni terapiji pa igramo na inštrumente ali pojemo z namenom, da se preko tega naučimo nekih drugih, ne-glasbenih veščin, spodbujamo osebno rast, sproščamo napetosti,… Pri tem ne potrebujemo nikakršnega glasbenega predznanja.
Petje je, tako v terapevtskem kot pedagoškem kontekstu, v primerjavi z igranjem na inštrumente nekoliko drugačno. Kot sem že večkrat zapisala, je naš glas zelo globoko povezan z našimi čustvi in občutki. S svojim zvenom namreč čustva in občutke neposredno izraža, hkrati pa spremembe v vokaliziranju nanje tudi vplivajo. V pedagoškem procesu, kjer s tehničnimi vajami vplivamo na način vokaliziranja, se zato pogosto sproščajo čustva in odstranjujejo nekatere blokade, ki so povezane s svobodnim glasovnim izražanjem. Posamezniki se tako pogosto srečujejo z raznimi telesnimi občutki, spomini, strahovi in drugimi čustvi, ki jih sprožajo spremembe vokaliziranja. Velikokrat so v tem procesu odvisni od lastne zmožnosti spoprijemanja s situacijo. Če so čustva in občutki zanje premočni in ob sebi nimajo učitelja, ki jih razume in vodi skozi proces, hkrati pa nimajo razvitih lastnih mehanizmov za regulacijo, se velikokrat s petjem preprosto prenehajo ukvarjati. Kadar je prisoten empatičen učitelj, ki tovrstne procese razume in učenca na sočuten način vodi ter spodbuja (čeprav morda nima glasbeno terapevtskih znanj), pa je izkušnja pedagoškega procesa lahko zelo pozitivna in včasih celo tranformativna na ne-glasbenih področjih.
V terapevtskem procesu je delo z glasom že samo po sebi zelo globok in intimen proces. Glas, kot naš najbolj osebni inštrument, je nosilec intrapsihičnih in medosebnih sprememb. V glasbeni oz. umetnostni terapiji zven glasu analiziramo in ugotavljamo, kako so določene glasovne kvalitete, napetosti v vokalnem traktu ali drugod v telesu, omejitve v vokaliziranju in izražanju povezane z našimi čustvi, občutki, doživljanji ter spomini. Z njimi se postopoma soočamo preko izbranih vokalnih intervencij, sočasno pa se tudi glasovno odpiramo. Alenka Vidrih je v enem izmed intervjujev omenila, da “ko se posameznik glasovno odpre, se v njem marsikaj premakne”. Vidimo torej, da med glasovnim izražanjem in našimi čustvi ter občutki obstaja recipročnost. Prvo vpliva na drugo in obratno. Če terapevtskemu procesu dodamo še pedagoški vidik, se tovrstno glasovno odpiranje in odstranjevanje čustvenih blokad kaže tudi kot velik napredek pri petju. Pri tem je pomembno omeniti, da mora glasbeni/umetnostni terapevt, ki v svoje delo vključuje petje in izražanje z glasom, nujno poznati delovanje pevskega aparata, da lahko klienta po potrebi usmerja in mu pomaga pri učinkovitejših načinih vokaliziranja, s tem pa mu pomaga ohranjati zdrave glasilke. Hkrati je dobro poznavanje in obvladovanje glasovnega aparata pomembno tudi za terapevta, saj na ta način pridobi dragocen kliničen inštrument, ki ga lahko prilagaja klientovim potrebam.
Kje je torej meja med učenjem petja in petja v terapiji? Meja je v teoriji sicer jasno določena, a v praksi vidimo, da se področji pogosto prepletata. Ne glede na to, ali delamo kot učitelj petja ali glasbeni/umetnostni terapevt, ki v svoje delo vključuje petje in glasovno izražanje, hodimo po tanki črti, ki se lahko hitro prevesi na eno ali drugo stran. Za najbolj učinkovito delo bi tako učitelji kot terapevti verjetno morali poznati obe plati (pedagoško in terapevtsko). Paul Newham zagovarja pristop, pri katerem bi bili področji združeni, saj bi klienti na ta način hitreje in učinkoviteje vokalno napredovali, hkrati pa bi stopali tudi po poti osebne rasti. Tak pristop sicer zagovarjam tudi sama, vendar se v praksi vedno prilagajam željam, potrebam in zmožnostim svojih klientov. Nenazadnje je vsak posameznik enkraten in neponovljiv v času in prostoru, zato se moramo v vseh poklicih pomoči nenehno z njim uglaševati in mu v vsakem trenutku skušati nuditi to, kar najbolj potrebuje.
Za konec ne pozabimo: naš glas je dragocen inštrument, ki neposredno izraža vse vzpone in padce naše duše, prijetne in manj prijetne spomine, glasbo naše osebne zgodbe in barvo našega življenja. Odprimo mu prostor, da lahko zazveni v svoji polnosti in v zameno nam bo utrl pot, na kateri bomo v polnosti zasijali.
Se beremo 🙂 !
Blažka
Literatura:
AUSTIN, Diane: The Theory and Practice of Vocal Psychotherapy: Songs of the Self (2008)
GARMUT, Blažka: Pevsko izražanje na področju pomoči z glasbeno umetnostjo, Magistrsko delo (2023)
NEWHAM, Paul: The Singing Cure: An Introduction to Voice Movement Therapy (1994)
UHLIG, Sylka: Authentic Voices, Authentic Singing: A Multicultural Approach to Vocal Music Therapy
VIDRIH, Alenka: intervju v reviji Lisa, št. 24 (2010)